Maček mi strastno rine kremlje v moj že tako brazgotinaste rame.
Tudi moja pljuča imajo strastno željo po krajšem sprehodu skozi ustno votlino.
Škoda ker je že konec dneva, drugače bi več uporabljala besedo strastno.
Nevem kdo je to rekel. da je misel kot vrvica in da se včasih vrvica strga in misel izgubi.
Niti moji mladi možgani niso varni pred natrganimi vrvicami in težkim mislim.
Mogoče pa spanec utrdi vezave in poveže splete. Škoda samo ker se zjutraj spet razlahljajo in svet je zopet konfuzen in neprijeten. Je pa vsaj sončen ta konfuzen svet. Skozi sončne žarke še domača naloga lepše izgleda :)
Svet je lep ko zjutraj nisi sam.
