Težko je, ko se moraš odločiti med slabo voljo in slabo vestjo. Ampak najbrž je tako ali tako prepozno da začnem. Ampak še vedno je tu moj neuničljivi optimizem. Ampak tu je še moja lenoba. Težko je, težko.
Resignacija je najverjetneje na vidiku. Junij, prihajam.
VŠEČ so mi trenutki, ko je udobje na desetistopnji in ko dobiš kavo, dejansko toplo in svežo za dobro jutro. Resno se moram naučiti skuhati kavo. No, ne da ne znam, ne znam skuhati dobre kave. Lahko ni se kaj učila, ampak sem si zadala cilj da se do nedelje ne učim. KAJ POČETI? Lahko bi končno dokončala zavese, delam jih že dva meseca. Lahko bi šla pospravit klet. Lahko bi pogledala kak film. Lahko bi to zimsko in nadvse hladno vreme uporabila kot inspiracijo za risanje. Ah, saj res, prst me boli, ne morem. Lahko bi prebrala kako neprebrano knjigo iz mojih knjižnih polic. Res bi bilo noro, če bi doma imela knjižnico. Tako leseno, s kaminom in starim gramofonom, mizico in pladnjem na katerem bi me čakala vroča čokolada. Moram it pod tuš, počutim se zelo sprano. Zadovoljno, ampak sprano.